Delavnice so primerne za otroke nad 5 let. Za mlajše otroke je obvezna prisotnost staršev.
Radionice su pogodne za djecu iznad 5 godina. Za mlađu djecu obavezno je prisustvo roditelja.
Workshops are suitable for children over 5 years. Younger children need to be accompanied by their parents.
slo
USTVARJALNICE ZA OTROKE
Za otroke pripravljamo posebne jutranje kreativno-ustvarjalne delavnice. Potekale bodo v varstvu dveh izkušenih pedagoginj, ki bosta poskrbeli za kvalitetne in sproščene dopoldneve vaših otrok. Otroci bodo ustvarjali in se seznanjali z značilnostmi otoka in mediterana Skozi ples in pesem se bodo približali naravi in okrepili svoje razumevanje otoka. Dobili bodo vpogled v otoški način življenja. Iz opadlih in recikliranih materialov, ki se kopičijo na bližnjih plažah in v gozdu, bodo izdelali uporabne in okrasne izdelke, obarvane s soncem, morjem in otočanskim ambientom. Preko plesa in petja bodo posnemali zvoke narave, se naučili kakšne dalmatinske pesmice in osvojili nekaj znanja o značilnostih mediteranske klime in vegetacije. Medtem pa si boste starši lahko vzeli čas zase in se udeležili katere od delavnic za odrasle ali uživali v mirnih trenutkih na plaži.
SENKA BOŽIČ
Po končani srednji vzgojiteljski šoli je zaključila študij pedagogike. Pedagoške izkušnje si je nabirala pri delu z Romi, osebami s težjo, lažjo in zmerno duševno motnjo, brezposelnimi, učenju plesa v vrtcih in OŠ, itd. Trenutno je zaposlena kot vzgojiteljica otrok in mladostnikov v Vzgojnem zavodu. Po dokončani Šoli za bioterapevte razvija alternativne pristope pri delu z otroci in mladimi s ciljem da bi sebe razvili v največji možni meri. Poleg dela z mladimi se ukvarja tudi s plesom, jogo in glasbo.
EDITA URŠIČ
Kot pomočnica vzgojiteljice je zaposlena v vrtcu. V sklopu vrtca vodi plesne in gibalne urice za otroke, kjer se učijo tudi petja. Je pripovedovalka pravljic in je kot taka sodelovala tudi v društvu Pravljičarka, kjer je ustvarjala pravljične predstave za otroke. Aktivno se ukvarja z jogo, tai chijem, plezanjem in se usposablja kot reflexoterapevt.
KAJ PA OTOK VIS?
Burna zgodovina:
Prvi prebivalci so se na Vis naselili že v obdobju neolitika. V 5. stol. pr. n. št. je imelo na otoku Vis državico ilirsko pleme. Še v istem stoletju so jo zavzeli Grki in leta 397 pr. n. št. ustanovili svojo kolonijo Issa. Grki so tu zasadili tudi prvo trto na vzhodni obali Jadrana. V 1. stol. so otok zavzeli Rimljani. Kasneje je pripadal Bizancu, od leta 1420 do 1797 pa je bil pod oblastjo Beneške republike. V času Napoleonovih osvajanj so se na otoku izmenjavali Avstrijci (1797 – 1805), Francozi (1805 – 1811) in Angleži (1811 – 1814), ki so zgradili zelo močno utrdbo. V bližini Visa je bila ena največjih pomorskih bitk v 19. stoletju: tu je 20. julija 1866 avstrijska flota pod poveljstvom admirala Tegetthoffa premagala italijansko floto (Viška bitka 1866). Do leta 1918 je otok pripadal Avstriji, dve leti je bil pod italijansko okupacijo, leta 1920 pa ga je dobila Jugoslavija. Med drugo svetovno vojno je osvobojeni Vis po kapitulaciji fašistične Italije 1943 postal glavna baza mornarice NOV in glavno oporišče NOB, od junija 1944 do osvoboditve Beograda 20. oktobra 1944 pa je bil sedež Vrhovnega štaba NOV. Po drugi svetovni vojni je bila na otoku velika vojaška baza JLA, zato je bil tujcem dostop do otoka prepovedan.
Čar in žar Visa:
Danes je Vis najbolj oddaljen naseljeni otok od kopnega. Njegova narava je zgodba zase, saj je v vsakem pogledu prekrasna (razen odpadkov, ki jih prinese morje). Njegova obala je razvejana in polna skrivnostnih zalivov in plaž. Glavna mesta na otoku sta Vis in Komiža. Poleg tega, da je znan po lepoti, je znan tudi po zelo prijetnem podnebju. Od severovzhoda proti jugozahodu ga prepletajo kraška polja. Najvišji vrh na otoku je Hum (587 mnm). Na otoku živi cca. 3600 ljudi. Njihov življenjski ritem oziroma njihov način umirjenega življenja je povezan z naravo in morjem. Pozna se, da je oddaljen od kopna… ima svoja pravila. Ne moreš vedno dobit kar želiš, že zato, ker je med tabo in svetom morje. Vsi se zavedajo veličine narave in vsi vedo, da smo od nje odvisni. Na Visu vsak ve kakšne barve so tvoje spodnjice, vsak vse ve, veliko se govori, saj zna bit dolgčas. Po vročini se ne dela, ampak se spije bevando. Vse se dela počasi in vse je kar težko dosegljivo. So pa na primer tudi posebneži del družbe, saj jih ne zapirajo v inštitucije ampak jih srčno sprejmejo medse. Zime so težke, osamljene, ostre, depresivne. Poletja pa so delovna in polna uživaških turistov, ki si včasih zaslepljeni predstavljajo, kako je otok le nežen, mil, sončen in topel in si vsi želijo, da bi tam živeli. Potem pa so tukaj še lepe navade in običaji domačinov…
